Običajno startupe vodi ideja, za svojo uresničitev pa potrebujejo tehnologijo. Razvijalci so njihov ključni kader. Kakšna je podjetniška kultura v startupu glede na klasično podjetje? Kako se razlikujejo procesi glede na velike poslovne sisteme? Kakšno je delovno okolje in kaj se pričakuje od zaposlenih? O tem smo se pogovarjali s Tamaro Valenčič, izkušeno kadrovsko direktorico pri podjetju D.Labs.
Vsako podjetje ima svojo podjetniško kulturo. Pomembno vlogo imajo tudi zaposleni. Je možno izbirati kandidate glede na želeno kulturo ali se ta oblikuje skozi delo teh zaposlenih?
Kultura podjetja mora biti jasno prepoznana in opredeljena in vemo, da se kultura skozi čas spreminja. V velikih podjetjih so največji izzivi želene spremembe kulture. Tu je ključnega pomena kadrovanje za prihodnost, ker moraš vedeti, kako se želiš spremeniti in kako se boš preoblikoval. Takrat iščeš kandidate za novo okolje. Iščeš take, ki bodo skupino potegnili naprej in prinesli nekaj novega. Če imaš jasno razdelano potrebo po spremembi in veš, kam želiš priti v dveh letih, moraš iskati ljudi za spremembo.
V malih podjetjih pa se kultura razvija s samim podjetjem in vsak novinec prinese nekaj novega. Zelo težko je načrtno oblikovati kulturo, zato meni ni najbolj nujno, da kanidat ustreza podjetju. Pomembnejše je, kaj prinese.
Je po vaših izkušnjah korporativna kultura v podjetjih v Sloveniji dovolj definirana in znamo izpeljati spremembe, ko je to potrebno?
Premalo je definirana! Nismo dobri v definiciji kulture ali želje po spremembi. Roko na srce, tega sploh ne znamo definirati. Znamo govoriti o vrednotah in vedenjih. Teoretično znamo stvari opredeliti, v praksi pa nisem srečala veliko uspešnih primerov spremembe kulture.
Kako pa se vzpostavi in definira kultura v majhnih in rastočih podjetjih?
Kultura se vzpostavi sama. To še posebej velja za startupe. Običajno je to nezavedno. Tipičen startup vznikne iz ideje posameznika, za seboj potegne krog znancev in držijo se vzorca uspešnih podjetij. Vzpostavijo se rituali – v D.Labsu smo imeli vsak torek zajtrk za vse zaposlene, enkrat na mesec smo imeli srečanje vseh zaposlenih. Imeli smo rituale, ki so pomembni, dokler imajo svoj namen. Poanta je, da te rituale z rastjo prilagajaš.
Verjetno pa vsak kandidat ni primeren za startup okolje. Kakšen tip človeka po vaši oceni ne ustreza zaposlitvi v startupu?
Če pride človek iz korporacije, se mora zavedati, da startup ali malo podjetje in nima za seboj velike ekipe z vso možno podporo, ampak bo moral veliko operativnega dela opraviti sam. Nekdo, ki je razvajen in prihaja z vodstvenega položaja, ni primeren za startup. Tudi sam ga ne more odpreti, ker se ne zaveda, kaj vse to vključuje. Vse moraš narediti sam in pri tem ni heca. Pripravljenost na večopravilnost je tu ključna.
Za same razvijalce pa ne vidim bistvene razlike med startup okoljem in klasičnim podjetjem. V korporacijskem okolju so zaposleni naučeni vodenja in usmerjanja, česar pa v startupu ni. Biti moraš samoiniciativen in se znajti.
Glede zaposlovanja se veliko govori o milenijcih, ki se zdaj zaposljujejo. Opazite pri njihovih delovnih navadah kakšne razlike glede na predhodne generacije?
Ne opazim toliko razlik v delovnih navadah, kolikor je razlik v pričakovanjih. Kdor je priden, je priden – ne glede na generacijo. So pa drugačna pričakovanja milenijcev. Oni rabijo vzornika – šefa, ki ni šef, ampak je kolega. Potrebujejo povratne informacije na dnevni ravni, vendar ne v obliki poročil, ampak kot pogovor. Prilagodljivost je še ena od stvari, ki jih pričakujajo. Dopusti in socialna varnost na primer jim niti niso tako pomembni. To se mi zdijo bistvene razlike.
Kaj so najpogostejši spodrsljaji, ki jih opazite na razgovorih s kandidati? Kaj vas zmoti?
Iskreno moram povedati, da me je nekoč, ko sem iskala različne profile ljudi, zmotilo marsikaj – neiskrenost, v tla usmerjen pogled, prevelika samohvala, prenapihnjena samozavest ...
Ko iščeš razvijalce, pa je drugače. Ti ljudje so zelo objektivni do sebe in včasih preveč samokritični. Ko jih sprašujem splošne reči, so zelo zadržani, ker so večinoma introvertirani. Ko jih sodelavec sprašuje strokovna vprašanja, pa so zelo samokritični. To ni spodrsljaj, ampak je lastnost, ki je značilna za celotno profesijo. Oni dejansko tekmujejo s tehnologijami. Dober razvijalec ne bo nikoli zadovoljen s svojim znanjem. Včasih želimo, da se ocenijo. Nisem še srečala dosti kandidatov, ki bi si dali oceno 8 ali 9. Običajno rečejo 6 ali 7.
Kaj bi bil vaš nasvet mladim iskalcem zaposlitve?
Mladim razvijalcem in vsem, ki to želijo postati, priporočam, da se že med študijem udeležujejo raznih tečajev, srečanj in da se sami doma učijo tehnologije, če želijo dobiti zaposlitev kot juniorji. V tem poklicu se to da! Nihče namreč ne bo sprejel čistih juniorjev.
Na splošno pa bi mladim svetovala podobno. Le obiskovanje fakultete, poslušanje predavanj in opravljanje izpitov nikoli ne bo dovolj. Kdor se že na fakulteti ni nečesa lotil, tudi kasneje ne bo vedel, kje začeti in ne bo znal delati.